JKZ NARODNI DOM MEŽICA

RAZPISUJE

GLEDALIŠKI ABONMA ZA LETO 2010

V abonma je vključenih pet predstav slovenskih poklicnih gledališč. Predstave se bodo začele v mesecu januarju 2010 in bodo trajale do maja 2010.

Vpis za abonente bo potekal od 01. pa do 12.decembra, oz. do zasedbe mest.



SNG Drama Ljubljana

BOG MASAKRA

Februar

Naslov izvirnika: Le Dieu du Carnage
Prva slovenska uprizoritev

Prevajalec Aleš Berger
Režiser Janusz Kica
Scenograf Janusz Kica
Dramaturginja Mojca Kranjc
Kostumograf Alan Hranitelj
Lektorica Barbara Korun
Nastopajo:
Saša Pavček - Véronique Houillé
Branko Šturbej - Michel Houillé
Silva Čušin - Annette Reille
Igor Samobor - Alain Reille
Vsakdanja, skorajda banalna situacija: v parku sta se stepla sošolca, enajstletnika: eden je odnesel celo kožo, drugi ima odlomljena oba sekalca in poškodovan živec. Gledamo pa starše, ki so se sešli, da bi se v miru, trezno, strpno in kakor se za svetovljanske ljudi spodobi, pogovorili o pripetljaju in njegovih posledicah. Ob kavi in pecivu preudarjajo, kako bi se dalo pedagoško vplivati na Ferdinanda (storilca) in Bruna (žrtev). Kar pa ni tako preprosto. Kajti – kdo je bil pravi krivec? Mogoče pa Bruno? In, ali niso Alainovi in Annettini zakonski problemi tisto, kar posredno povzroča Ferdinandovo grobo vedenje? In navsezadnje, kaj je hujše: to, da je spravljivi Michel skrivaj pustil na cesti hčerkinega hrčka, ali to, da Alain pravno (in sicer nenehno, po mobiju) zastopa farmacevtski koncern, ki proizvaja zdravju škodljive medikamente? Nove podrobnosti iz njihovega na videz harmoničnega družinskega življenja se razkrivajo druga za drugo in odnosi med paroma postajajo čedalje bolj napeti. Zbadanja prerastejo v besedne bitke, prepiri v pretepe in družabno popoldne med civiliziranimi ljudmi začne dobivati razsežnosti, ki so, milo rečeno, neprijetne in v katerih postane vidna tanka povrhnjica meščanske kultiviranosti.
Yasmina Reza v svoji najnovejši igri Bog masakra (2006) z diaboličnim humorjem in zlobno retoriko zabrisuje meje med civiliziranostjo in barbarstvom. A poanta te konverzacijske drame, napisane po vseh pravilih umetnosti komedije, ni spoznanje o zdrsu v primitivizem, temveč o tem, da ni več varovalnih mehanizmov. Nič več ne velja in nič ne funkcionira: ne solidarnost med spoloma ne pripadnost zakonskemu partnerju, ne kultiviranost in politično korektno ravnanje ne družbeni angažma.


SNG Drama Ljubljana

BOSTONSKA NAVEZA
Marec

Režiser Boris Cavazza
Prevajalka Tina Mahkota
Dramaturginja Diana Koloini
Scenograf Damijan Cavazza
Kostumografinja Polona Valentinčič
Avtor glasbe Igor Leonardi
Lektorica Tatjana Stanič
Oblikovalec luči Milan Podlogar
Asistentka režiserja Ajda Valcl


Nastopajo:
Silva Čušin - Anna
Nataša Barbara Gračner - Claire
Maša Derganc - Catherine


Glasbo izvajata Igor Leonardi in Primož Fleischman.

Uveljavljeni ameriški dramatik David Mamet (v Drami smo uprizorili njegovi deli Oleanna in Seksualna perverzija v Chicagu) je leta 1999 z igro Bostonska naveza svoje občinstvo in kritike dvojno presenetil. Najprej s tem, ko je kot izrazit opazovalec in analitik sodobnega časa dogajanje svoje nove igre postavil v salon na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja. Drugič je presenetil s popolnoma žensko zasedbo, saj slovi kot avtor predvsem »moških« iger.
Kmalu se je pokazalo, da je igra kljub vsemu precej »mametovska«, saj ohranja poglavitne značilnosti njegovega pisanja: izvrsten, duhovito izostren dialog in bizarno situacijo, v kateri se znajdejo protagonisti in ki drži gledalca v posebni napetosti.
»Bostonska naveza« je evfemizem za bivanjsko zvezo dveh, navadno izobraženih in uglednih žensk, ki pa nista nujno v lezbičnem razmerju. V Mametovi igri so razmerja med osebami večkratno dvoumna; ena od obeh tesnih prijateljic si je pravkar priskrbela premožnega ljubimca in si želi utrditi status vzdrževane ljubice, druga je sveže zaljubljena v brhko mladenko, a izkaže se, da sta tudi premožni ljubimec in brhka mladenka v nekakšni zvezi. Zraven je še dragoceno darilo, smaragdna ogrlica kot materialni temelj ženskega statusa, ki pa skrivnostno izgine … Mondenima prijateljicama z nenehnim vnašanjem banalnih podrobnosti iz vsakdanjega življenja parira še preprosta služkinja, ki tudi zabrede v težave z moškimi.
Igra se giblje po duhovitem robu med precioznim in smešnim salonskim svetom, ki po bleščeči zgovornosti spominja na Oscarja Wilda, in eksistencialnim spraševanjem o usodi in možnostih ženske v svetu ustaljenih konvencij, ki materialne dobrine postavlja pred vse druge. Tu je Mamet nekakšen nadaljevalec »ženskega vprašanja«, kakor sta ga v svojih delih in nesmrtnih ženskih portretih zastavila že znamenita romanopisca Jane Austen in Henry James.
Predstava traja uro in dvajset minut in nima odmora.

MGL

OSLI
Januar

Glavna akterja Plavtovih Oslov sta zvijačni suženj Liban (Uroš Smolej) in bojeviti in nevarnejši suženj Leonida (Lotos Vincenc Šparovec). Liban in Leonida sta klasičen kontrastni komedijantski par, katerega odnos temelji na tem, da si odrska sodelavca kot posameznika ne bi mogla biti različnejša. Gospodar, atenski meščan Demajnet (Boris Ostan), sklene zavezništvo z zvijačnim sužnjem, ki naj poskrbi za kupnino prostitutke Filajnije (Iva Krajnc), hčere zvodnice Klearete (Tanja Ribič), v katero je zaljubljen njegov sin Argirip (Jaka Lah). Filajnijo pa si želi tudi mladenič Diabol (Matej Puc). Osli v nobenem pogledu niso sentimentalna igra. Plavtovi junaki niso ne naivni ne posebej moralni. Demajnet je opolzek, Liban zahrbten, Leonida nasilen, Argirip nezrel. A od vseh je najmanj simpatična Kleareta, ki je zvodnica lastne hčere. Čeprav je bil družbeni odnos do kurtizan v starem Rimu verjetno bolj popustljiv kot danes in je bil po svoji posmehljivi brezbrižnosti bržkone bliže sodobnemu mnenju o pornografiji kot prostituciji, lahko iz Plavtovega odnosa do dialoga med Kleareto in Filajnijo vendarle sklepamo, da so se tudi rimski gledalci zgražali nad materinim oddajanjem hčerinega telesa. Nekaj incestnega pa je v situaciji, ko oče izkazuje ljubezen do sina tako, da z njim dobesedno deli Filajnijo, zato so gledalci na koncu Oslov celo zadovoljni, ko njuno groteskno zabavo prekine Demajnetova žena Artemona (Jožef Ropoša).
V Oslih se svet »nove komedije« že v prvem prizoru postavi na glavo, ko smo priča vsakdanjemu prepiru med gospodarjem in sužnjem. Položaj sužnjev v Rimu je bil namreč bistveno drugačen kot v Grčiji. Medtem ko so v Rimu gospodarji sužnje lahko po mili volji prodajali in kaznovali ter jih vse do prvega stoletja pred našim štetjem popolnoma zakonito celo ubili, so imeli v Grčiji sužnji precej več pravic. Vsaj na papirju, na primer, so svoje gospodarje lahko celo tožili.
Čeprav navadno veljajo za začetnike tako imenovane stendap komedije bodisi angleški komedijanti music-hallov iz devetnajstega stoletja ali pa ameriški vodvil iz prve polovice dvajsetega, lahko vsaj zametke te gledališke zvrsti najdemo že v značilnih dolgih monologih grške nove komedije. Tako kot pri Menandru jih tudi pri Plavtu navadno izvajajo sužnji.
»V 2500-letni dramski ropotarnici se zdi prav rimska komedija najbolj pisana na kožo našemu času: vse se vrti okrog vprašanja, kdo bo koga nategnil. Večinoma imajo glavno besedo sužnji, ki o stanju stvari na tem svetu nimajo povedati kaj prav prijaznega. Je pa Plavt poskrbel, da se ob njihovih maščevalnih spletkah na moč zabavamo. Variacija na to temo je v Oslih prignana do absurda, pa hkrati prepoznavna.« (Vito Taufer)
Iz gledališkega lista: Jera Ivanc PLAVTOVI OSLI (Asinaria Plauti)
Začetki rimskega gledališča – približna časovnica (pr. Kr.):
364 – prva gledališka igra v Rimu (brez besed)
290 – rodi se Grk Livij Andronik (Livius Andronicus), prvi rimski dramatik in začetnik rimske književnosti
280 – rodi se Gnaj Najvij (Gnaeus Naevius), drugi rimski dramatik in prvi disident
25(5) – rodi se Plavt (Titus Maccius Plautus), prvi rimski dramatik, ki je pisal samo
komedije
240 – Livij Andronik uprizori prvo dramo v latinščini
239 – rodi se Kvint Enij (Quintus Ennius), prvi dramatik, ki je za svoje usluge dobil rimsko državljanstvo
230– rodi se komediograf Kajkilij Statij (Caecilius Statius)
220 – rodi se Mark Pakuvij (Marcus Pacuvius), prvi rimski dramatik, ki je pisal samo tragedije
206 – ustanovljen je kolegij piscev in igralcev(collegium poetarum histrionumque)
195 – rodi se komediograf Terencij (Publius Terentius Afer)
194 – VIP-sedeži za senatorje so prestavljeni v orkestro
189 – ustanovljen je kolegij dramskih pesnikov (collegium poetarum)
184 – umre Plavt
155 – propade načrt za izgradnjo prvega stalnega (kamnitega) gledališča v Rimu
55 – Pompej zgradi prvo stalno gledališče
Plavt je bil gledališki človek in je živel v času – na to ob branju njegovih komedij danes vse prevečkrat pozabljamo –, ko sta bila dramatika in gledališče še nerazdružljiva: preden je prišel v Rim, je bil verjetno član katerega od potujočih grških gledaliških cehov. Pri Liviju beremo, da so bili prvi dramatiki tudi izvajalci svojih besedil, Donat pa nam je ohranil precej zgovorno anekdoto: Ambivij Turpion (Ambivius Turpio), vodja trupe, ki je v Formionu igral naslovno vlogo, je med nastopom na vaji zehal in se praskal z mezincem po ušesu, Terencij pa je navdušeno vzkliknil, da si je, ko je pisal, predstavljal parazita natančno tako! Ko je ugotovil, da je Turpion pijan, je navdušenje zamenjala jeza.
Poklic igralca je bil naporen. Ne samo, da je moral biti izjemen govorec – Cicero se je učil govorniških veščin pri tragiškem igralcu Ajzopu –, ampak je moral znati tudi dobro peti in biti v izjemni telesni kondiciji: Turpion je v prologu k Terencijevemu Samomuku prosil občinstvo, naj mu bo, starcu, dovoljeno igrati mirnejše in tišje vloge, ki ne zahtevajo toliko napora, Roscij pa, beremo pri Ciceronu, na stara leta ni več dohajal piščalarja, ki je bil kot avtor glasbe pomemben soustvarjalec predstave, saj je bilo njegovo ime zapisano takoj za imeni avtorja in igralcev.

V Oslih je vse obrnjeno na glavo: oče hoče biti ljubljen namesto spoštovan, mati je tista, ki s sinom ravna prav patriarhalno, suženj jaha gospodarja, mati zvodi lastno hčer, hkrati pa od nje zahteva, naj ji bo »krepostno« vdana; podobno naj Argirip iz sinovske ljubezni potrpi, da se bo Demajnet pozabaval z njegovo ljubljeno, saj mu jo je vendar kupil (z ženinim denarjem). Na kratko – iz Oslov bolj kot iz katere druge Plavtove komedije veje duh saturnalij. Te so bile praznik (17. december), posvečen starodavnemu italskemu bogu Saturnu – enačili so ga z grškim Kronosom –, in najpopularnejši rimski praznik, ki so ga uradnim datumom navkljub obhajali več dni skupaj.
V Oslih imajo vsi svojega gospodarja, vsi so koga ali česa sužnji (sle/ljubezni, denarja ali človeka), družbene vloge so po Saturnovo obrnjene, metateatra je obilo.

MGL

REKLAME,SEX IN POŽRTIJE

Maj

PREŠERNOVO GLEDALIŠČE KRANJ

PREČKANJE AVTOCESTE ALI ZGODBA O ZLATI RIBICI
April
 
Verjamete v čudeže?

Kaj bi si zaželeli, če bi vam zlata ribica rekla, da vam izpolni vašo najbolj skrito željo?

Kaj je močnejše: denar ali ljubezen?
Na to vprašanje si boste lahko odgovorili po ogledu črne komedije
sodobnega estonskega dramatika o pohlepu, denarju, ljubezni in izdaji!
Uprizarjanje najvidnejših dram sodobnih avtorjev daje našemu gledališču posebno prepoznaven pečat. S sledenjem svetovnim dramskim tokovom bi radi v slovenski prostor umestili najodmevnejše in najizvirnejše sodobne dramske pisave, mimo katerih, če hočemo biti ažurni, preprosto ne moremo. Zato smo v zadnjih nekaj letih igrali aktualne dramske avtorje (P. Vogel, R. Schimmelpfennig, M. Ravenhill, E. Jelinek in M. Crimp), med katere sodi tudi estonski avtor Jaan Tätte .


Estonska dramatika je v zadnjih nekaj letih doživela velik razcvet in preboj v evropski gledališki prostor. Zasluge za to ima tudi Jaan Tätte (1964), ki spada med najuspešnejše in tudi v tujini največkrat igrane dramatike. Njegovo dramo Zgodba o zlati ribici bi težko uvrstili v kakršnokoli znano dramsko kategorijo, saj preseneča po svoji izvirni dramski pisavi. Še najbliže bi bili, če bi jo označili kot duhovito zmes med realistično dramo, pravljičnim oziroma magičnim realizmom in dramatiko absurda.

Zgodba o zlati ribici je izvirna zgodba o osamljenem in čudaškem možakarju, ki mu zlata ribica izpolni željo, in mladem paru, ki po naključju potrka na njegova vrata in se zaplete v njegovo življenjsko zgodbo oziroma pravljico. Besedilo, polno nepredvidljivih obratov, v iskrivem, duhovitem in izjemno tekočem dialogu odpira vsa bistvena vprašanja današnjega sodobnega človeka in nas ves čas, vse do nepričakovanega razpleta, drži v napetosti.

Premiera: novembra 2008
 
Predstava spada med najboljše, kar imajo te čase na repertoarju.
Anja Golob, Večer)

Odlična besedilna predloga je v režiji Andreje Kovač (tokrat tudi v vlogi scenografke) dobila več kot dostojno odrsko različico. Drama se gleda tekoče kot film, dramaturški zapleti ne prekinjajo njenega toka, na trenutke je humorna, na trenutke kriminalka, v besedilnih izratskih žajfasto patetična.
Igor Kavčič, Gorenjski glas

O estonski dramatiki res ne vemo veliko. Jaan Tatte menda spada med najuspešnejše in tudi v tujini največkrat igrane avtorje. Njegovo Prečkanje avtoceste je za kranjski oder tekoče prevedel Zdravko Duša, z besedilom, ki preigrava različne, v alegorijo pohlepa in površnosti medčloveških odnosov naravnane situacije pa so se uspešno podali igralci Peter Musevski, Vesna Slapar, Branko Jordan in Igor Štamulak.
Marjan Strojan, Radio Slovenija.

Prireditelj si pridržuje pravico do spremembe programov in do odpovedi v primeru premajhnega vpisa


CENA

65 € v enem obroku. Cena predstave za izven je 15 €.
60 € za upokojence,študente in dijake.


UGODNOSTI

-nižja cena vstopnic,
-stalni sedež,
-obveščanje o predstavah in prejemanje programa prireditev.

VPIS IN PRODAJA

Abonenti iz prejšnje sezone lahko svoje sedeže potrdijo od 01.12.do 05.12.2009.
Pričetek vpisa  za  nove abonente pa bo potekal od 07.do11.decembra 2009 ali pa do popolnitev sedežev.
Prodaja abonmajev je v tem času v prostorih Narodnega doma Mežica.
Rezervacije so možne na tel.: 051 234 226 in pa na e-mail: info@narodnidommezica.si